Z **[61. seminarjem slovenskega jezika, literature in kulture](https://centerslo.si/seminar-sjlk/)** smo se po preteku več desetletij (Slovensko primorje, Rezija ter avstrijska Koroška so bile namreč teme 8. in 9. seminarja) znova preselili v slovensko zamejstvo ali – z besedami slovenskega skladatelja, etnomuzikologa, slovenista in etimologa Pavleta Merkuja – predmejstvo. Povedano še bolj natančno, v Trst. Ta je bil do začetka 20. stoletja po številu slovenskih prebivalcev največje slovensko mesto, ki ga je pisatelj, odvetnik in politik Ivan Tavčar – in nato Ivan Cankar – upravičeno poimenoval »pljuča« Slovenije, a Ljubljano »srce«. Na seminarju smo Trst in Tržaško obravnavali z več vidikov: zgodovinskega, političnega, gospodarskega – pa seveda kulturno-literarnega in jezikoslovnega, in sicer skozi posamezna, za Slovence pomembnejša zgodovinska obdobja (od vpetosti v karolinško in otonsko državo ter kratko dobo Beneške republike prek Habsburžanov skozi 19. stoletje tja do prve in druge svetovne vojne – in še čez, do sočasnosti). Trst je bil že leta 1848 priča prebudnemu delu rodoljubov, leta 1861 pa je v njem zaživela prva slovenska oz. Slavjanska čitalnica, ki ji je bil spočetka tajnik Levstik. V Trstu so izhajali slovenski časopisi in knjige (npr. Slavjanski rodoljub, Edinost, Slovenka, ki velja za prvi slovenski ženski časopis in je sprva izhajala kot priloga omenjene Edinosti, nato pa samostojno, Jadranka in Ženski svet, katerega uredništvo se je moralo preseliti v Ljubljano, pa Most, Zaliv idr.). Trst je (bil) sedež slovenskih kulturnih ustanov, kakor so Narodni dom, ki so ga fašistične škvadre požgale v visokem poletju 1920. leta, Slovensko gledališče, pozneje Slovensko stalno gledališče, Glasbena matica idr. Po drugi svetovni vojni je bilo ustanovljeno Založništvo tržaškega tiska, ki je z izdajanjem zamejskih in slovenskih avtorjev s pomočjo knjige naprej potrjevalo navzočnost Slovencev v jugozahodnem delu slovenskega etničnega prostora. Po Trstu smo se podali skozi oči slovenskih literarnih ustvarjalcev, umetnikov, intelektualcev, ki so se bodisi tu rodili bodisi jih je mesto s svojim zaledjem literarno navdihovalo, če poleg že omenjenih spomnimo samo na Dragotina Ketteja, čigar cikel Na molu San Carlo je bil navdahnjen na istoimenskem pomolu, nabrežinskega pesnika Iga Grudna, pisateljico, prevajalko in učiteljico Marico Nadlišek Bartol, ki je mdr. poučevala v Sv. Ivanu pri Trstu, kjer je v jutru 20. stoletja na svet prijokal njen sin, pisatelj Vladimir Bartol (ta je to nekdanjo slovensko vas oz. tržaško četrt skupaj s svojim otroštvom ovekovečil v avtobiografski pripovedi Mladost pri Sv. Ivanu, ki je v obliki podlistkov izhajala v Primorskem dnevniku), slovenskega tržaškega velikana in trmastega pisateljskega pričevalca Borisa Pahorja, čigar življenje v dolgem in vse prej kot lahkem 20. stoletju, ki so ga uničili totalitarizmi, je svojstven simbol skupnostne usode, ter tudi Alojza Rebulo, Marka Kravosa, Marija Čuka, Evelino Umek, Miroslava Košuto …

Krajevna imena na Tržaškem

Matej Šekli

Nina Pahor

Marko Snoj

RELATED CATEGORIES

MORE VIDEOS FROM THE EVENT

MORE VIDEOS FROM THE SAME CATEGORIES