Razmerja v izbrani sodobni slovenski kratki prozi

Osvetlili bomo družinska in partnerska razmerja v izbranih sodobnih slovenskih kratkoproznih zbirkah, ki so izšle v prvem desetletju 21. stoletja. Analizirane bodo zbirke Zakon želje (2000) Andreja Blatnika (1963), Made in Slovenia (2007) Aleša Čara (1971), Vsi moji božiči (2006) Maruše Krese (1947–2013), Gverilci (2004) Polone Glavan (1974) in Fragma (2003) Mojce Kumerdej (1964). Skušali bomo pojasniti, kakšna je v teh zbirkah družinska in partnerska dinamika, ter pretehtati, ali izbrane zbirke sodijo v t. i. literarni minimalizem. Pokazalo se bo, da so družinska in partnerska razmerja večinoma disfunkcionalna, odnosi izpraznjeni in neizpolnjujoči, subjekti pa nagnjeni k nekonstruktivni komunikaciji. Gre za t. i. subjekte pogovarjanja, katerih edina akcija so neplodni, površinski, asketski, banalni pogovori, ki ne razrešujejo problemov. Pogosti so premolki, tišine. Literarni subjekti so omrtvičeni, nemočni in otopeli. Zgodbe so motivno-tematsko reducirane na nepomembna, vsakdanja, navidezno plehka vprašanja, slogovno so preproste, jezik je pogovoren in nezapleten, retoričnih figur je malo, v ospredju so nepomembne, površinske podrobnosti, ki pa vendarle namigujejo na nekaj globljega, zato ustrezajo t. i. teoriji ledene gore (prim. Hemingwayev pripovedni slog). V ospredju so le minimalni delci celote, bistvo ostaja neizrečeno oz. skrito pod površino (med vrsticami). Temeljni značilnosti analiziranih zbirk sta redukcija (zgodbe, dogodka, prostora, časa, strukture, jezika, sloga, subjektov, motivov in tem) in kompresija (zgoščevanje, izpuščanje in abstrahiranje vodi do izjemnega zmanjševanja pripovednega polja, zreduciranega na subjektivnost, intimnost, atmosfero in razpoloženje). Pogosto naletimo na brezbrižno opazovanje, pozornost je usmerjena na »drobne minimalne podrobnosti iz vsakdanjega življenja, ki simbolično in metaforično nakazujejo duševno dogajanje v ozadju« (Virk 2006: 25–26).