Raznolikost poetik v sodobni slovenski poeziji – trije primeri

Za slovensko poezijo že vsaj od leta 1980 velja, da v njej ni mogoče prepoznati vodilne literarne smeri. Ob odsotnosti skupnega označevalca se je uveljavilo prepričanje, da je glavna značilnost tega obdobja pluralnost poetik. Med najbolj prepoznavnimi so pesmi v prostem verzu, ki se navezujejo na romantično izročilo prvoosebnega izpovedovanja, v ospredje postavljajo osebna izkustva (pogosto v obliki spomina na pomembno doživetje) in s pripovedovanjem o njih konstruirajo identiteto lirskega subjekta. V predavanju se bom, po kratkem orisu tovrstne poetike, ukvarjala s tremi pesniškimi zbirkami, ki jih polegletnice izida (vse so izšle leta 2019) povezuje to, da se vsaka na svoj način oddaljuje od opisanega modela. Gre za naslednje pesniške zbirke: Pogovori z nikomer Braneta Senegačnika, Stigmatizacija Miklavža Komelja in Ljubav reče greva Nine Dragičević. Avtorji pripadajo trem različnim generacijam, oba pesnika sta tudi doktorja znanosti in sta objavila že vrsto knjig pesmi, medtem ko je Ljubav reče greva pesniški prvenec skladateljice in magistrice sociologije