Kako je nevidni Triglav postal slovenski nacionalni simbol

Najvišji slovenski vrh se je uveljavil kot simbol slovenstva, še preden je slovenska skupščina sklenila razglasiti za državno zastavo belo-modro-rdečo trobojnico, dopolnjeno z grbom v podobi ščita, na katerem je upodobljen lik Triglava, medtem ko dve valoviti črti pod njim ponazarjata morje. Skupščina je sprejela deklaracijo o razglasitvi državne samostojnosti in neodvisnosti 25. junija 1991. Naslednji večer je na Trgu republike v Ljubljani nasproti skupščine potekala slovesnost, na kateri je bila prvič dvignjena zastava nove države. Ob javni predstavitvi državnega simbola so tisti, ki so dogajanje spremljali prek televizijskih zaslonov, gledali tudi posnetke trobojnice na najvišjem vrhu nove države, kamor jo je ponesla skupina gorskih reševalcev. Na trobojnici še ni bilo znaka Triglava, saj skupščina do tedaj še ni sprejela novega državnega grba. Vendar je bila pot na najvišji slovenski vrh dolgotrajna, pogosto bolj ali manj vijugava. Zlasti tisti, ki so se prvi odpravili nanjo, so morali premagati stare predsodke in strahove, ne le naravnih ovir. A ko so dosegli vrh, so bili nagrajeni z razgledom, ki je v jasnem vremenu segal daleč naokrog, lahko pa so se tudi poglobili vase in svoje nazore, jih potrjevali ali ovračali.