Ljubezen v dveh romanih Ivana Cankarja

V romanih Ivana Cankarja Na klancu in Hiša Marije Pomočnice se pojavlja več vrst ljubezni; v Hiši znatno manj pogoste in bolj subverzivne oblike. V obeh besedilih sta osrednji otroška in materinska ljubezen, le da je v prvem njuna podoba tradicionalna, vpeta v realistično-simbolistični okvir in družbeni fatalizem, v drugem pa jo čistosti, altruističnosti in svetniškosti prvega besedila izmika seksualizacija v vlogi demitizacije otroštva in materinstva. V obeh romanih so podobni tudi izvori estetike, saj vznikajo iz razcepa med materialnim in duhovnim svetom oziroma hrepenenja, ki je običajno usmerjeno proti upanju ali/in smrti – Cankar je glavni lik (Francko in Malči) delno oblikoval po femme fragile, a ga je izmaknil zgolj dekorativni izumetničenosti in ga sublimiral v posodo moralne in estetske moči. Če so v prvem romanu inovativni drugačna (nemeščanska) koncepcija ljubezni, ženska kot avtonomno bitje in glavna literarna oseba ter pretočnost otroške in materinske ljubezni, so v drugem romanu nove predstavitve naslednjih ljubezni: zunajzakonske, avtoerotične, lezbične, platonske in spiritualne ljubezni ter voajerizma, pedofilije, incesta in različnih spolnih zlorab.