Narodni stil v arhitekturi

Nacionalni slog v arhitekturi se pojavi v drugi polovici 19. stol., v času ustanavljanja nacionalnih držav. Umetnostni slogi, ki bi povzemali narodnostne razlike, so zacveteli v obdobju nacionalizmov in oveneli po prvi svetovni vojni. Prve zametke iskanja nacionalnega sloga v Sloveniji predstavljajo Narodni domovi, ki so jih v večjih mestih Slovenije konec devetdesetih let po češkem vzoru v neorenesančnem slogu gradili predvsem češki arhitekti. Slovenski nacionalni slog sta poskušala vzpostaviti arhitekta Ivan Jager in Ivan Vurnik. V delih Maxa Fabiania in Jožeta Plečnika se narodnostno ne kaže v obliki posnemanja ljudskega izročila in formalnega stila, temveč v globljem dojemanju univerzalne govorice arhitekture in neposrednem občutenju lokalnih prostorskih odnosov. Moderno univerzalnost in narodno posebnost onkraj formalnih vzorcev v praksi najbolje poveže Plečnikov in le Corbusierjev učenec Edvard Ravnikar.\\ Šele ko razločimo nacionalno strast in narodnostno zavest, destruktivni sunek od ustvarjalnega vzgiba, kult od kulture se odpre prostor za narodnostno, za prosto rabo nacionalnega po Hölderlinu, ki ne zdrsne več v nacionalizem. Kako »stati inu obstati« se je tukaj med prvimi spraševal že Trubar. Kakor vsaka kultura za svoj narod je tudi slovenska s svojimi najglobljimi vzgibi v jeziku in prostoru lahko zgled za ustvarjalnost in najboljši porok za obstoj v svetovljanstvu prekaljenega slovenstva.