Telo v slovenski likovni umetnosti

Likovna umetnost je v veliki meri umetnost telesa, saj so njeno poslanstvo podobe, ki jih najpogosteje zaznamuje prav telo kot predmet ogledovanja in telo gledalca kot prostor ogledovanja. V slovenski likovni umetnosti (fotografija, kiparstvo in slikarstvo) se golo telo intenzivneje pojavlja šele v 20. stoletju. Podobe teles pri fotografih Avgustu Bertholdu, Marjanu Pfeiferju, Miroslavu Zdovcu in Božidarju Dolencu so oblikovane kot valovanje linij in svetlo temnih niansiranj. V nasprotju s fotografijo se zdi kiparski medij pri likovnem obravnavanju telesa vizualno zahtevnejši. Kiparji Dragica Čadež, Polona Demšar, Drago Vit Rozman in Damijan Kracina ohranjajo voluminoznost teles in dodajajo velik pomen ambientalni vizualni moči skulptur oziroma vmesnemu prostoru med figuro in njeno navidezno širitvijo v prostor. Slikarja Gorazd Satler in Samo sta ustvarila krčevite in ekspresivne telesne podobe. V razpotegnjenih, hitrih in stiliziranih potezah je črta nosilec vizualnega izraza in poudarjene dramatičnosti.