Okno v naravo preteklosti: sodobna uporaba muzejskih naravoslovnih zbirk na primeru ptic

Če bi se danes odločili preučevati prehranske navade orjaške njorke, zajedavce v perju karolinske papige ali golitev goloba selca, se tega lahko lotite le v naravoslovnih muzejskih zbirkah. Živih teh ptic ni več že vsaj 100 let. Nekoč so ptice za muzejske zbirke zbirali z nameni razstavljanja in preučevanja njihove taksonomije, danes pa z modernimi analitičnimi pristopi in z novimi raziskovalnimi in družbenimi potrebami v ohranjenih primerkih iz preteklosti najdemo informacije o okolju, kakršno je bilo nekoč, na način, ki ga takrat, pred 50, 100 in več leti niti ne bi mogli preučevati. Naravoslovno muzejsko zbirko lahko obravnavamo kot časovno kapsulo, s katero preučujemo preteklost in sedanjost za prihodnost. Omogoča preučevanje na področjih biologije vrst, njihovega varstva kot tudi varovanja zdravja ljudi in okolja. Klasično muzejske zbirke obravnavamo kot materialno osnovo kolektivnega spomina. A naravoslovne muzejske zbirke so mnogo več kot le to, so vir novih podatkov, odkritij in spoznanj. So košček narave, ki ga je nam, ljudem, uspelo iztrgati zobu časa in ga ohraniti za rodove, ki bodo iz tega lahko odkrivali nove evolucijske, ekološke in druge naravne zakonitosti. Vendar pa je tudi današnje časovne kapsule treba ohraniti kot materialni dokument časa, v katerem živimo. Danes v obdobju biodiverzitetne krize in pospešenega izumiranja vrst se zdi to še posebej ključno.