Kompozitna projekcija

Umetnost in znanost sta dve ključni konstitutivni človeški praksi. Skozi zgodovino so iz njunega preseka izšle številne aplikativne prakse, tako tehnološke kot kulturne. Njihov razvoj je bil več ali manj spontan odgovor na potrebe obstoječih družbenih praks. Z vstopom v vesolje, kjer so pogoji človeškega delovanja popolnoma drugačni, pa se obstoječe prakse zaradi terracentričnega mišljenja vedno ne obnesejo. Spremenjeni pogoji delovanja zahtevajo ponovni razmislek tako o konstitutivnih kot aplikativnih praksah. S tem namenom se poslužujemo metode ločevanja umetnosti in znanosti, ter preoblikovanje njunega preseka v tretje polje znanj - v kompozit. Ta ohranja referenčnost tako znotraj umetnosti kot znanosti, hkrati pa omogoča upeljavo tudi novih metodologij. Ključna je kompozitna projekcija, ki vprašanje “Kaj je res?” preusmerja v “Kako naj bo?”. Človeško telo in mišljenje sta rezultat terracentrične evolucije. Z vstopom v vesolje samo razumevanje obstoječih danosti ne zadošča. Potrebno je vedeti, zakaj gremo v vesolje in zakaj to tam počnemo.