»V čigavem imenu?« Feministične perspektive in radikalne metodologije

Znanost kot resnica oblasti-moči, ki hkrati slednjo tudi reproducira, v pogojih neoliberalnega hiperkapitalizma izgublja ne le znotraj sebe, v diskriminatornih razmerjih in hegemonih postavitvah centrov odločanja in financiranja, temveč tudi izven sebe (kot potencialno področje družbene avtoritete). Tako se tehnokratski razvoj družbe in osredotočenje ekonomije na tehnologijo in profit brez ustreznih družbeno-ekonomskih blažilcev skozi znanost ne vzpostavljata kot vprašljiva, temveč nasprotno, določata pogoje, vrednotenja in načine znanstvenoraziskovalnega dela. V tem okviru so na področju humanistike in družboslovja vodilne obsežne kvantitativne raziskave, ki niso niti implementirane v politike na kriznih področjih, saj to običajno ni v interesu kapitala. »Od oblasti sponzorirane« metodologije večinoma legitimizirajo vnaprej določene politike in jim dajejo z znanostjo podloženo kredibilnost (Denzin in Giardina, 2009, 18, 24 in nasl.) Sestavni del opisanih razvojnih politik so pripoznani ideologemi oziroma »formulacije« (Werbner, 1999: 69), denimo »družba znanja«, »znanstveno podprte politike«. Na področju spolov pa je to »gender mainstreaming«. Feministične vednosti s tradicijo preizpraševanja spoznavajoče/aktivne/ procesirane/kolektivne subjektivnosti skupaj z družbeno kritičnimi etnografskimi metodološkimi pristopi predstavljajo margino, zato je tudi pretočnost novih konceptov in metod na vseh ravneh mnogo slabša. Osrednji koncept teh družbeno transformativnih pristopov, ki silijo izven okvirov moči-oblasti (raziskovanje za enakost in regulacijo, izbira vrednot v raziskovanju, samo-določenost »objekta« raziskovanja, lokalno razumevanje, gl. Canella in Lincoln, 2009: 77) je opolnomočenje, ki pa omogoča tudi kooptacijo raziskovanja z družbeno transformativnimi cilji s strani države in EU (in ne zgolj kooptacijo civilnodružbenih gibanj). Zato je treba tudi do sam koncept opolnomočenja kritično prepojmiti. Kritični konstrukcionizem v raziskovanju, feministične raziskave, kritična pedagogika in performativne študije, ustne zgodovine, kritična teorija rase so nova metodološka polja (Denzin in Giardina, 2009: 25), ki pa jih, predlagana ali uporabljena, uredništva ali ocenjevalski timi z lahkoto tudi zavračajo. Hkrati, kot že nakazano, se v različnih formah kooptirajo v vladajoče metodologije (na primer debriefing, ki se uporablja tudi v kvantitativnih laboratorijskih raziskavah ali pa tudi v vladajočih kvalitativnih metodah, zlasti v diskusijah v fokusnih skupinah). V nasprotju s tem za feministično raziskovanje pomenijo navedena odprta polja uresničitev želje po legitimnosti metodološkega eksperimentiranja, sestavljanja »žanrov« znanstvenega delovanja, in to zlasti na področju srečevanja »subjekta« in »objekta raziskovanja. Literatura: DENZIN, Norman K. in Michael D. GIARDINA (ur.) (2009): Qualitatative Inquiry and Social Justice. Toward a Politics of Hope, Introduction. Walnut Creek, CA: Left Coast Press, 12–50. CANNELLA, Gaile S. in Ivonna S. LINCOLN (2009): Deploying Qualitative Methods for Critical Social Purposes. V: Denzin, Norman K. in Michael D Giardina (ur.) (2009): Qualitatative Inquiry and Social Justice. Toward a Politics of Hope. Walnut Creek, CA: Left Coast Press, 53–72. CHEATER, Angela (ur.) (1999): The Anthropology of Power. Empowerment and Disempowerment in Changing Structures. London in New York: Routledge.