Trofična ekologija izbranih klobučnjaških meduz v obalnem morju

V zadnjih desetletjih so vse bolj pogosta poročanja o množičnih pojavljanjih meduz nekaterih vrst klobučnjakov (Scyphozoa) v obalnih območjih širom po svetu. Kot vzroke za takšen obrat v ekosistemih, številni raziskovalci navajajo prelov rib, evtrofikacijo obalnega morja, klimatske spremembe, ter porast številnih umetnih struktur v morju, ki so ustrezen substrat za naselitev polipne generacije. Masovne agregacije povzročajo človeku številne težave: onemogočajo ribolov, nekatere vrste klobučnjakov povzročajo neprijetne ožige, njihovi toksini povzročajo pomore rib v akvakulturah, zamašijo dotoke hladilne vode v elektrarnah in v obratih za razsoljevanje. Te spremembe v abundanci želatinoznih predatorjev imajo velik vpliv tudi na prehranjevalno verigo v morju, saj lahko s povečano ali zmanjšano predacijo zooplanktona ter ribjih iker in larv, ali s kompeticijo za hrano z drugimi planktivori, povzročijo strukturne spremembe v pelagičnih ekosistemih (»top-down control«). Kadar se želatinozni predatorji pojavljajo zelo množično, imajo veliko vlogo pri kroženju nutrientov (»bottom-up control«). Hranila sproščajo nazaj v okolico v procesu ekskrecije in, po smrti, degradacije njihovih teles. Ker se z meduzami hranijo le maloštevilni predatorji, predstavljajo v večini pelagičnih ekosistemov zadnji člen prehranjevalne verige in s tem kopičenje organskega materiala v tem trofičnem nivoju. Nakopičene zaloge nutrientov se ponovno sprostijo v okolje med razgradnjo odmrlih organizmov in kot organski delci in raztopljene snovi vstopijo v mikrobiološko zanko, ali so kot anorgnski raztopljeni material pomemben vir nutrientov primarnim producentom. Tudi raziskave v severnem Jadranu v zadnjem času nakazujejo trende v termohalinih značilnostih in spremembe v planktonu ter porast množičnega pojavljanja meduz.